Ste se kdaj zalotili, da si rečete: “Kako naj me razumejo, če ne hodijo v mojih čevljih?”
Tudi jaz sem si to velikokrat rekla. In res je – nihče ne more hoditi v tujih čevljih.
Vsak ima svojo pot. Svoje korake. Svoje žulje.
Zato tokrat pišem o sebi.
Ker želim, da veste, da smo vsi kdaj ranjeni. Jezni. Da se zjokamo.
Da čutimo preveč ali premalo. Da nas kdaj zagrabi dvom.
In da to ne pomeni, da smo šibki.
Jaz hodim v svojih čevljih. Včasih so pretesni, drugič preveliki.
Kdaj mi povzročijo žulje. A jih vseeno nosim. Ker so moji. Ker so del mene.
Od deklice do ženske
Pišem o poti deklice, ki je bila tiha, prestrašena in lačna smisla.
In o ženski, ki hodi še danes – mnogokrat z obliži na nogah.
Bili smo naučeni, da moramo biti močni. Da ne smemo jokati v javnosti.
Da moramo biti pridni. Ubogljivi. Da ne zahtevamo preveč. Ne čutimo preveč. Ne govorimo preveč.
Tudi jaz sem bila naučena tako. Da stisnem zobe. Da se potrudim še bolj.
Da poslušam druge – sebe pa malo manj. Da ne pokažem, ko boli.
V meni pa je bilo vedno nekaj, kar ni znalo molčati.
Ko nisem mogla povedati na glas, sem pisala.
In ko sem hotela občutiti svobodo, sem šla na oder.
Oder, papir in življenje
Gledališče je bilo moj varni prostor.
Prazna dvorana, tisti oder – tam sem prvič zadihala na polno. Tam sem si upala biti jaz.
In vse zgodbe, ki sem jih pisala, so ostale zbrane v predalu.
Moja prva knjiga čaka na objavo … ko bo dovolj poguma tudi za to.
Pisanje in oder sta bila moj prvi glas.
Danes pa sta to moji objavi in zgodbe, s katerimi želim dati prostor vsem, ki ga potrebujejo.
Zgodbe o življenju, o ljudeh, o tistih, ki vsak dan skrbijo za druge – pogosto tiho in neopaženo.
Klic, ki ga ne moreš preslišati
Pri devetnajstih sem končala srednjo zdravstveno šolo.
Mlada, zagnana, polna idealov. Hotela sem delo, ki bo resnično štelo.
Dvanajst let sem delala v okolju, kjer te vsak klic urgence preseli iz trenutka v življenje ali smrt.
Podobe iz tistih let še vedno nosim v sebi.
Potem sem prestopila vrata doma starejših – in čutila strah.
Strah pred starostjo. Pred zgodbami, ki bolijo. Pred tem, da se me bodo dotaknile pregloboko.
In so me.
A hkrati sem se zaljubila.
V starost. V ljudi. V njihove obraze, glasove, pesmi.
Ljubezen do ljudi z demenco
Najraje sem delala z osebami z demenco.
V njih je toliko iskrenosti. Ni mask. Ni sprenevedanja. Samo tukaj in zdaj.
Stokrat sem poslušala isto zgodbo.
In sem jo poslušala – ker vem, da njim ni bila stokrat povedana.
Bila je njihova. In jaz sem bila tam, da jo slišim.
Ob delu sem študirala.
Ponoči, ko je sin spal, sem pisala seminarske, listala zapiske, ugašala luč sredi stavka.
Podnevi sem bila mama. V službi sem poslušala, podpirala, držala prostor.
Spoznala sem nemoč svojcev, ki so prihajali s preveč upanja in odhajali s preveč krivde.
Spoznala sem izčrpanost sodelavcev in pritisk pričakovanj – da morajo biti vedno močni, vedno na voljo, tudi ko sami niso več zmogli.
In pogosto sem slišala stavek, ki sem ga hotela pozabiti: “Ne bodi preveč čustvena.”
Ampak jaz sem čustvo. Jaz sem človek. Ne znam drugače. In ne želim drugače.
Ko se delo spremeni v poslanstvo
V domu sem se naučila saditi rože. Plesati. Peti ljudske pesmi.
Ko sem rekla “hvala” njim, so oni rekli “hvala” meni.
A resnica je: jaz sem prejela največ.
Prejela sem življenje brez filtrov.
Modrost, ki pride šele, ko si zraven – do konca.
Po trinajstih letih sem vedela, da ne zmorem več.
Ne zato, ker mi ni bilo mar – prav zato, ker mi je bilo preveč mar.
Telo je šepetalo, potem kričalo. Duša je bila utrujena.
In kljub vsemu – sem šla.
Spomnim se
Danes sem mama štirinajstletniku. Sem žena. Hči. Sestra. Prijateljica.
In ja – sem ženska, ki kdaj tiho vpraša: “Ali sem dovolj?”
A vem – vse, kar naredim, naredim iz srca.
Zato je nastalo Spomnim se.
Ker se res spomnim.
Vem, kako je doma. Vem, kako je v domu.
Vem, kako je, ko si svojec in ne zmoreš več.
Vem, kako je, ko si zaposlen in se zlomiš, pa si vseeno tam.
Zato pišem.
Ker besede pomagajo tudi meni razumeti, kaj nosim v sebi.
Ker želim deliti zgodbe, ki so me oblikovale.
In ker vem, da nismo sami – vsak od nas hodi v svojih čevljih, včasih ranjenih, včasih težkih, pa vendar vedno naprej.
Moja resnica
Na koncu smo vsi samo ljudje.
In ne glede na to, kako se trudimo – nikoli ne moremo biti všeč vsem.
Največ, kar lahko naredimo, je, da prepoznamo, kaj je res naše in kaj pripada drugemu.
Ker sodbe drugih pogosto povedo več o njih kot o nas.
In misel, ki jo nosim s seboj ves čas, je preprosta:
ko kažeš na nekoga s prstom, trije prsti hkrati kažejo nazaj nate.
To sem jaz. To je moja resnica.
In to je moje poslanstvo.
