Zakaj zaprte oči pri demenci niso znak umika?
Zapre oči. Ne odide.
Videti je, kot da se umakne v svoj svet.
A pogosto se bori, da bi sploh še ostala tukaj.
To je trenutek, ki ga pozna skoraj vsak svojec.
Govoriš. Počasi. Nežno.
Oseba pred tabo zapre oči.
Telo se umiri. Pogled izgine. Videti je, kot da zadrema.
In v tebi se pojavi misel, ki je nihče ne izreče na glas:
»Ni več tukaj.«
A resnica je težja.
In veliko bolj človeška.
Ko svet postane preveč
Pri demenci se možgani postopno znajdejo v stanju stalne preobremenitve.
Svet, ki je bil nekoč znan in obvladljiv, postane nepredvidljiv, glasen in zahteven.
Obraz, ki govori.
Svetloba.
Prostor.
Zvoki v ozadju.
Čustva v glasu.
Predstavljajte si, da ste v prostoru, kjer vam nekdo govori, hkrati pa:
- sveti močna luč,
- v ozadju brni televizija,
- nekdo se premika,
- telefon zazvoni,
- vi pa ste že povsem izčrpani.
Besede se začnejo mešati z zvoki, svetlobo in občutki.
Tudi če želite poslušati – ne zmorete več vsega naenkrat.
To se dogaja tudi v domovih za starejše
Oseba sedi na stolu ali leži v postelji.
Oči se zaprejo. Videti je, kot da spi.
A okoli nje teče življenje:
- televizija v ozadju,
- pogovori osebja,
- koraki na hodniku,
- ropot vozičkov,
- glasovi drugih stanovalcev.
Za osebo z demenco je to pogosto preveč hkrati.
Zapiranje oči takrat ni samo spanje.
Je poskus, da se svet vsaj za trenutek utiša –
in da se ohrani stik.
Zakaj možgani zaprejo oči
Pri demenci možgani izgubijo sposobnost, da bi dražljaje razvrščali, filtrirali in povezovali.
Zlasti je prizadeta vidno-prostorska obdelava, medtem ko je sluh pogosto ohranjen dlje.
In takrat se zgodi nekaj, kar navzven izgleda kot umik.
Oseba zapre oči.
Ne zato, ker ne bi hotela poslušati.
Ampak zato, ker je to v tistem trenutku edini način, da sploh še lahko posluša.
Zapiranje oči ni znak odsotnosti.
Je obrambni mehanizem možganov, ki poskušajo zmanjšati kaos.
Ko zapre oči:
- se zmanjša število dražljajev,
- se zmanjša notranji stres,
- in pogosto lažje sledi glasu.
Navzven izgleda kot dremanje.
Znotraj pa gre pogosto za napor, da ostane v stiku.
Eden najbolj napačno razumljenih trenutkov pri demenci
Navajeni smo, da so zaprte oči znak konca pozornosti.
Pri demenci pa so lahko ravno znak, da se oseba še vedno trudi biti z vami.
Največja napaka, ki jo takrat naredimo, je, da pritisk povečamo:
- zahtevamo očesni stik,
- povzdignemo glas,
- se približamo obrazu,
- ponavljamo vedno hitreje.
S tem možgane še dodatno obremenimo.
Pravilen odziv je nasproten:
- govorimo počasneje,
- znižamo ton,
- zmanjšamo količino besed,
- dovolimo tišino.
Kako ločimo dremanje od preobremenitve pri demenci
Bolj verjetno gre za dremanje, kadar:
- dihanje postane počasnejše in globlje,
- obraz se zmehča, čeljust in ramena se sprostijo,
- ni odziva na glas ali blag dotik,
- oči ostanejo zaprte dalj časa,
- oseba po prebujanju deluje zmedeno ali ne ve, da je zaspala.
Bolj verjetno gre za preobremenitev, kadar:
- oseba zapre oči, a še vedno sledi glasu (z zamikom),
- ob spremembi tona ali ob tišini rahlo reagira,
- telo ostaja napeto, obraz ali roke kažejo napor,
- zapre oči ob pogovoru, hrupu ali več dražljajih,
- ob zmanjšanju dražljajev znova odpre oči.
Če zdaj za trenutek pomislite …
Ali tudi vi kdaj zaprete oči?
Ko ste izčrpani.
Ko vam je vsega preveč.
Ko vam nekdo govori, vi pa čutite, da ne zmorete več vsega naenkrat.
Zaprete oči.
Ne zato, ker ne bi hoteli poslušati.
Ampak zato, da svet za trenutek utihne.
Pri demenci ni drugače.
To ni umik.
To je način, da možgani sploh še zmorejo biti tukaj.
Ko to razumemo, se spremeni tudi naš pogled.
In z njim naš odnos.
Napisala: Elvisa Suhonić, Spomnim se – Celostna podpora pri demenci
