Ko ste ob osebi z demenco vsak dan, je povsem razumljivo, da želite pomagati.
Da želite stvari narediti hitreje, varneje, bolj učinkovito.
Zato v dobri veri rečete: »Raje bom jaz, bo hitreje.« »Pusti, bom jaz, da ne boš padla.«
»Kdo pa je ta moški tam?«
Oseba z demenco sedi v naslanjaču, pogleda proti kotu sobe in tiho postavi vprašanje.
Vi pogledate – in ne vidite nikogar.
Prvi odziv je pogosto hiter in logičen:
»Tam ni nikogar. To si se zmotil.«
»Ne bom.«
»Nisem lačna.«
»Pusti me pri miru.«
Ko oseba z demenco začne zavračati hrano, se svojci pogosto znajdejo v občutku nemoči. Skrb jih je, da bo oseba shujšala, oslabela ali zbolela. Hranjenje, ki je bilo nekoč samoumevno, lahko postane vsakodnevni boj.
»Kaj mi delate?!«
V enem samem trenutku je nežna mama postala prestrašena ženska.
Voda se je spremenila v napad.
Jaz v grožnjo.
In umivanje v boj.
Zakaj zaprte oči pri demenci niso znak umika?
Zapre oči. Ne odide.
Videti je, kot da se umakne v svoj svet.
A pogosto se bori, da bi sploh še ostala tukaj.
To je trenutek, ki ga pozna skoraj vsak svojec.
Maja je zapisala:
»Mama je bila sprejeta v bolnišnico.
Ko sem prišla na obisk, me ni prepoznala.
Stala je pred mano in me gledala, kot da sem tujec.
Mnogi svojci rečejo: »Saj nisem videl, da se kaj dogaja… mislil sem, da je samo utrujenost ali starost.«
In to je povsem razumljivo. Prvi znaki demence so subtilni in pogosto presenetljivo dobri v skrivanju.
Spodaj je pregled 10 najpogostejših zgodnjih znakov, zapisan tako, da jih lahko svojci resnično prepoznate v vsakdanjih situacijah.
Ste se kdaj zalotili, da si rečete: “Kako naj me razumejo, če ne hodijo v mojih čevljih?”
Tudi jaz sem si to velikokrat rekla. In res je – nihče ne more hoditi v tujih čevljih.
Vsak ima svojo pot. Svoje korake. Svoje žulje.
27.oktober - Svetovni dan delovnih terapevtov
Ko ljudem povem, da sem delovna terapevtka, me pogosto vprašajo:
»A to pomeni, da ljudem iščeš delo?«
Vedno se nasmehnem.
Ne, mi ne iščemo dela.
Mi pomagamo človeku, da spet zmore živeti svoje življenje.
Morda že mesece opažate, da vaš bližnji ni več tak kot prej. Pozablja, ponavlja iste stavke, izgublja se v znanem okolju. Morda postaja sumničav, razdražljiv ali se zapira vase. In si mislite: »To je pač starost.«
Ni nujno. In če je demenca, velja pravilo: prej kot ukrepate, bolje bo.
Elvisini YouTube posnetki mi odpirajo oči na nov, preprost in razumljiv način.
S takšnimi prispodobami mi pomaga lažje razumeti, kaj se dogaja z mojo mamo, in kako ji lahko bolje pomagam.
Njena razlaga ni le strokovna, ampak tudi čutna in polna sočutja.
Toplo priporočam vse, ki želite demenco spoznati s srcem in razumom.
Nisem bila strokovnjak in veliko stvari mi je bilo prej nerazumljivih, zdaj pa imam vsaj nekaj konkretnih napotkov, kako ji lahko pomagam vsak dan.
Ni obremenjujoč, ampak napisan tako, da ga lahko vzameš v roke in začneš uporabljati.
Dobila sem občutek, da nisem sama v tej situaciji, kar mi ogromno pomeni.
Prva ura je bila brezplačna, da je spoznala nas in našo mamo. Predvsem pa ji je bilo pomembno, da je najprej poslušala njeno življenjsko zgodbo – to me je zelo ganilo.
Čeprav je upoštevala naše zahteve, je z nami skupaj postavila realne in premišljene cilje, ki so resnično prilagojeni potrebam naše mame.
Ob njenem pristopu smo dobili občutek, da nismo le številka, ampak da zares razume in želi pomagati.
S svojo prisotnostjo je pomagala mojemu očetu ostati samostojen in dostojen, hkrati pa razbremenila tudi nas, svojce.
Resnično je neprecenljiva pomoč.
Vsaka zgodba me je nagovorila in mi dala občutek, da nisem sama.
Poleg tega me je močno ganilo, ko je Elvisa napisala, da vsak naš komentar lahko pomaga nekomu drugemu.
Tako se tukaj ne učimo le iz lastnih izkušenj, ampak skupaj gradimo moč, upanje in razumevanje.
Iskreno priznam, da mi je bilo sprva kar malo težko govoriti o bolezni, a zdaj že z veseljem delim objave in izkušnje.
Za vsakogar, ki išče več kot le informacije – tukaj dobi tudi srčno podporo.
